Ivan Pavlakovič, ml.

04.Nov2010

Tehnika HDR

High Dynamic Range (HDR) oziroma fotografija z visokim dinamičnim razponom je le ena od tehnik, ki nam jo omogoča čas digitalizacije. Tukaj ne gre za nič posebnega, vsaj v postopku fotografiranja. Več časa porabimo za računalnikom za izdelavo končne fotografije, kar pa je že spet odvisno od občutka in želje posameznika. Namen izbire tehnike HDR je predvsem, da na fotografiji dobimo enakomernost med temnimi (sence) in svetlimi deli.

Vsaka fotografska tehnika se začne na terenu. Torej, najprej poiščemo primeren motiv. Omenjena tehnika je primerna za fotografiranje mirnih, statičnih kadrov kot je pokrajina, stavbe, drevesa, ipd. Izogibajte se dinamičnim motivom (včasih je lahko že problem gibanja oblakov), ker z rezultatom ne boste zadovoljni. Zakaj? V nadaljevanju članka bo vse jasno.

Pri tehniki HDR gre za združevanje več fotografij istega motiva v eno. Pri fotografiranju moramo izdelati optimalno fotografijo ter vsaj eno pod-osvetljeno in eno nad-osvetljeno fotografijo. Logično, tukaj brez stativa ne gre, vsaj če želimo imeti na končnem izdelku vse linije točno izdelane. Tudi daljinski prožilec je lahko zelo koristne pripomoček, tako da se med fotografiranjem čim manj dotikamo fotoaparata. Da bi delo potekalo čim lažje in hitreje, si na fotoaparatu nastavimo funkcijo »bracketing« (BKT), ki nam omogoča nastavitev samodejnega kadriranja. To ni edini način. Čase lahko določamo tudi ročno, vendar pa pri tem obstaja nevarnost premika kadra.

Ni pisanega pravila koliko različno osvetljenih fotografij moramo zajeti. Sam izdelujem HDR fotografije iz treh različno osvetljenih fotografij. Pomembno je, da pred začetkom fotografiranja preverimo ISO nastavitev, ki naj bo čim manjši (ISO 100), ker je prevelika zrnatost pri končnem rezultatu običajno zelo moteča in intenzivna. Pri fotografiranju priporočam ostrenje le pred prvo fotografijo, nato pa avtomatsko ostrenje izklopi.

EXIF: ISO 100, f/8

POZOR: Časi so odvisni od trenutnih svetlobnih razmer zato izbiro prepustimo fotoaparatu s pomočjo nastavitve »bracketing«. Izbira zaslonke je poljubna, odvisna od želenega rezultata.

Po končanem fotografiranju na zaslonu fotoaparata preverimo ujemanje kadrov in če smo zadovoljni lahko s fotografiranjem zaključimo. Od tega trenutka se vse dogaja s pomočjo računalniškega programa.

Za združevanje fotografij lahko uporabimo Photoshop (File – Automate – Merge to HDR). Sam uporabljam Photomatix Pro, ki se mi zdi dosti enostaven za uporabo in z njem sem dobil najboljše rezultate. Zato bom opisal ta postopek.

Zaženemo Photomatix Pro, kjer se nam odpre sledeče pogovorno okno:

Najprej moramo naložiti želene fotografije. V orodni vrstici Workflow Shortcuts izberemo Generate HDR image, pri čemer se odpre sledeče:

Nato kliknemo Browse… in poiščemo naše fotografije.

Po kliku na OK se pojavi pogovorno okno, kjer priporočam označitev funkcij, kot je prikazano na sliki:

Potrdimo OK in program začne združevati naše fotografije v eno. Ko se proces zaključi se odpre sledeče:

Sledi le klik na Tone Mapping. Do tukaj je cel postopek rutinski, kjer se nič konkretnega ne dogaja. Cela zgodba se začne odvijati v sledečem pogovornem oknu:

Dobra stran programa Photomatix Pro je, da si le-ta zapomni nastavitve, ki smo jih imeli nazadnje nastavljene in s tem prihranimo na dragocenem času. Kljub temu je priporočljivo opraviti manjše korekcije, glede na trenutno inspiracijo. Vse nastavitve se dogajajo v orodni vrstici Tone Mapping Settings. Od tukaj naprej se mi zdi opisovanje nadaljnjega postopka nesmiselno. Pravila ni. S premiki drsnikov spremljamo dogajanje, pri tem pa upoštevamo naš notranji glas. Ko dosežemo želen rezultat sledi še klik tipke Process, kjer se izvede še zadnje programsko preračunavanje. Na koncu fotografijo še shranimo in delo v Photomatix Pro je zaključeno. Po potrebi fotografijo še dodelamo v Photoshop-u ali katerem drugem programu, ni pa nujno.